Drage skladateljice – avtorice, dragi avtorji – skladatelji!
Čas je naše orodje, čas je tudi prostor, v katerem delujemo. Brez odmerjenega časa ni glasbe. Tudi tišina je del glasbe. Odlični umetniki znajo ta čas, ki obstane, ki ga skoraj ni, dobro izkoristiti. Čas deluje tudi za tiste, ki nam hočejo odstriči peruti. Ampak glasba nikoli ne bo izgubila zaleta in odleta, nikoli ne bo ostala brez peruti. In zato bo čas vedno naš prijatelj, naš prostor, ki ga polnimo z glasbo. Ne le z glasbo, ki ljudem pomeni sprostitev, lep večer, svobodo duha, - tudi z glasbo, ki ji pravimo resna ali 'resnobna', ki naj bi imela bolj temno, umetniško vlogo.
Jo ima? Ne, nima je! Tudi umetniška resna glasba ima svoj žar, svojo lepoto, ki še dolgo traja. In kadar hočemo zbližati vse zvrsti – od narodno-zabavne do operne, od šansona do samospeva, od lahkotne do zahtevne, resnobne glasbe, poiščemo stavek: glasba je lahko dobra ali slaba. In samo to velja. Dober jazz je pač več vreden kot povprečna simfonična glasba. In narobe. Seveda drži, da je glasba lahko dobra in slaba; samo meje so pogosto zabrisane ali pa napačno zarisane. Tako je tudi v življenju, v objemu časa.
Prizadevajmo si, da ne bomo delali slabe in povprečne glasbe. Delati moramo dobro glasbo! Če se zgodi izjema, smo že blizu cilja. Prva pot, ki je prava, je, da ne prodamo vsega, kar nastane. Prvo selekcijo naj naredi avtor ali skladatelj doma: še preden dá svoj izdelek v tihi prostor. To kajpak ne velja samo za glasbo, ki jo čutim, ki jo sprejemam s sluhom, to velja tudi za vsa dela, ki imajo svojega avtorja, ki negujejo slovensko besedo, da bi prestopila prag med avtorjevo delavnico in prostorom, ki je do avtorja prijazen ali pa tudi ne. V letih, ki jih iz neposredne bližine podoživljam, je narobe prav to, da je veliko ljudi in posameznikov, ki delujejo do avtorjev in skladateljev neprijazno, nemalokrat tudi oholo. Bi jih morali napasti? Po mojem ne: treba je samo še malo počakati, da bodo padli, da se bodo spotaknili. Ne poskusite jih prestreči. Ne splača se!
Vsem želim lepe in mirne praznike, previden preskok praga med starim in novim letom, še največ pa prijaznih dotikov med vsemi, ki delamo glasbo. Dobro, seveda. Verjamem, da bo tudi v prihodnosti nastalo veliko glasbe; vsakršne. Verjamem, da bo veliko glasbe ostalo, da bo glasba preživela tiste, pri katerih se neprijaznost druži z oholostjo.
Pa srečno 2018!
Naj bodo želje ob novem letu previdno pričakovane!