Nedavna študija CISAC razkriva: avtorsko-zakonodaji »varni pristan« (ang. safe harbour) izkrivlja digitalni trg, na katerem pridobivajo tehnološki velikani, ustvarjalci pa so v izrazito podrejenem položaju.

Pariz, 27. 2. 2018. Avtorsko pravna določila varnega pristana, ki so bila uvedena pred četrt stoletja, da bi pomagala vzpostavitev spletnega trgovanja, danes izkrivljajo digitalni trg, na katerem so v izraziti prednosti tehnološki velikani, kar vodi v znatno podhranjenost plačevanja imetnikom avtorske pravice. To je ključna ugotovitev nedavne študije »Economic analysis of Safe Harbour Providions«, profesorja Liebowitza z Univerze v Teksasu.

Ekonomsko analizo je naročila Mednarodna konfederacija društev avtorjev in skladateljev – CISAC. CISAC je vodilna svetovna mreža avtorskih društev in šteje 239 članov iz 121 držav, ki skupaj predstavljajo več kot 4 milijone ustvarjalcev glasbe, avdiovizualnih vsebin, drame, literature in slikarstva.  Združenje SAZAS je njen član že od l. 1996.

Ob izdaji študije je Gadi Oron, generalni direktor CISAC, dejal:

Študija odraža, da avtorsko-pravni varni pristani, ki so bili oblikovani za spletno okolje 20. stoletja, urgentno potrebujejo premislek v 21. stoletju. Namesto varovanja spletnih podjetij, ki zgolj ponujajo storitve računalniškega spomina, kot je bil njihovi prvotni namen, se pod okrilje določil varnega pristana danes skrivajo tehnološki velikani, ki se s tem (za)varujejo pred plačevanjem pravičnega nadomestila ustvarjalcem za njihovo delo. To ni problem, ki bi ga industrija lahko rešila sama; je odgovornost in zaveza vlad, ki skrbijo za kulturni in kreativni sektor. Ustvarjalci si v 21. stoletju zaslužijo zakonodajo, ki zagotavlja pravično nadomestilo za njihovo delo, ne zakonov, ki odlivajo vrednost njihovega dela globalnim tehnološkim podjetjem. Tehnologija se razvija, zato se mora zakonodaja razvijati skupaj z njo.

Profesor Liebowitz je vodilni avtor, raziskovalec in akademik s področja ekonomije intelektualne lastnine, omrežij in novih tehnologij.

Ključne ugotovitve študije:

• Zaradi varnih pristanov imajo ponudniki storitev nalaganja vsebin (ang. User Upload Content – UCC) kot je npr. You Tube, »neučinkovito in nepošteno prednost«, kadar se pogajajo za tarifo za uporabo avtorsko zaščitenih del na njihovih straneh.
• Rezultat tega je, da tovrstni ponudniki sploh ne plačujejo za dovoljenja za avtorsko pravico, če pa že plačujejo, je tarifa bistveno nižja od tržne vrednosti.
• Ostali spletni servisi (kot npr. naročniški servisi Spotify, Apple Music) imajo konkurenčno neugoden položaj v primerjavi z UUC platformami. Tovrstne storitve ustvarjajo nižji prihodek in imajo manjši uporabniški potencial zaradi izkrivljajočega vpliva varnih pristanov.
• Končna posledica izkrivljajočega neizogibnega vpliva varnih pristanov na širšem trgu kreativnih vsebin, so avtorji in imetniki avtorskih pravic deležni nižjih plačil tako od UUC kot tudi od ostalih servisov. Kaže se, da bodo tovrstni nižji prihodki postali »zelo znatne«.

Kje je Slovenija?

Pristojne institucije R Slovenije se pravzaprav ne ukvarjajo s ponudniki spletnih vsebin in njihovo (ne)urejenostjo avtorskih pravic bodisi s kolektivnimi organizacijami kot mednarodnimi zastopniki repertoarja v skladu s sklenjenimi recipročnimi pogodbami bodisi s posameznimi avtorji oz. imetniki pravic.

Na tem področju se je avtorska zakonodaja sicer spremenila v pozitivno smer glede možnosti odločanja avtorja o razpolaganju s svojo lastnino oz. svojimi pravicami. Avtor ima odslej namreč možnost sam urejati pravico dajanja na voljo javnosti (izvzem iz sistema obveznega kolektivnega uveljavljanja pravic), t. j. pravica:

»da se delo naredi dostopno javnosti na način, ki omogoča posameznikom dostop do njega s kraja in v času, ki ju sami izberejo ali da se delo pošlje posamezniku na podlagi ponudbe, ki je namenjena javnost« (32.a čl. ZASP).

Združenje SAZAS se v primeru pravice dajanja na voljo javnosti zavzema za sistem t. i. razširjenega kolektivnega uveljavljanja pravic, kjer se avtor lahko izvzame iz sistema obveznega kolektivnega upravljanja.

Zakaj razširjeno? V praksi se postavlja vprašanje o ekonomski smotrnosti avtorja znotraj ali izven kolektivne zaščite v primeru njegove pravice dajanja na voljo javnosti, saj je v večini primerov v izrazito podrejenem položaju in tako odtegnjen od pravičnih poplačilnih učinkov obstoječe zakonodaje vsaj iz treh razlogov:

1. Izkrivljenost digitalnega trga (zlasti) zaradi določil varnega pristana in neprilagojenosti zakonodaje sodobnim tehnološkim razmeram, kar je ugotovila predstavljena študija.
2. Ponudniki spletnih vsebin se praviloma ne pogajajo s posameznimi avtorji, temveč s kolektivnimi organizacijami, saj jim je v interesu urediti avtorske pravice na izbranem teritoriju oz. državi (in ne zgolj z izbranim avtorjem oz. imetnikom pravic).
3. Avtor sam ne more učinkovito uveljavljati izključnosti pravice dajanja na voljo javnosti v digitalnem okolju.

Glede prilagojenosti avtorske zakonodaje digitalnemu okolju je R Slovenija obtičala v eri pred sodobnimi načini konzumiranja ustvarjalnih vsebin, saj trenutni zakonodajni okvir ne zagotavlja delujočih mehanizmov za avtorje oz. imetnike pravic, kar pa je smoter avtorske zakonodaje.

Evropski državljani imajo sicer možnost dostopanja do preverjenih spletnih strani, ki ponujajo zakonito konzumiranje ustvarjalnih vsebin. Gre za platformo AGORATEKA, ki je evropski vsebinski spletni portal, nastal pod okriljem Evropskega urada za intelektualno lastnino – EUIPO.

Državljanom Evropske unije oz. tistim državljanom, katerih države so članice Agorateke, se tako omogoča zakonit dostop do spletnih vsebin s področja: glasbe, TV in filmov, iger, e-knjig, športnih dogodkov. Agorateka trenutno združuje 13 držav Evropske unije in kar 1.154 spletnih strani z zakonito vsebino (vsebino, ki imajo urejene avtorske pravice).

R Slovenija (še) ni članica Agorateke. Urad za intelektualno lastnino je ob koncu leta 2017 organiziral predstavitev portala, kar je pohvalno, vendar R Slovenija (še) nima nadaljnje vizije glede pridruževanja.